Na forumu Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi so mi zastavili naslednje v povezavi z nasilnimi moškimi.
Kako to, da se takšni odnosi sploh zgodijo? Oziroma kaj ženske žene, da se spentljajo s takšnimi moškimi?
Če skušam na kratko odgovoriti, potem je potrebno izpostaviti naslednjih 5 stvari:
- Otrok se na ta svet rodi popolnoma nebogljen, brez podpore okolja ne more preživeti.
- Človeško telo je skozi evolucijo (pustimo na strani teorije zarote o DNK manipulacijah in mešanju genov zaradi višje razvitih bitij iz drugih krajev vesolja) pridobilo izredno dovršeno sposobnost prilagajanja okolju. Telo ima v sebi vgrajene različne regulacijske mehanizme s pomočjo katerih lahko preživi skoraj v vsakem okolju. In ne samo preživi, lahko se tudi popolnoma prilagodi in deluje v ravnovesju – homeostazi.
- Vsako človeško bitje se rodi z ogromno notranjo močjo, ki pravi DA življenju.
- Primarna družina otroku predstavlja t. i. drugo kožo. Skozi primarno družino otrok dobi referenčno točko glede odnosov med spoloma in odnosa do sebe.
- Referenčna točka deklice vezana na lastno identiteto ženske je mama, na izbiro partnerja v odrasli dobi oče (obratno velja za dečke).
- Referenčne točke iz prejšnje alineje se v podzavest in telo vsadijo tako močno, da jim ni mogoče ubežati. Človek se sicer lahko upira, v kolikor ima dovolj močno voljo in dovolj močno sposobnost samorefleksije. Oboje pa je v veliki meri odvisno od genetike, vzgoje, vztrajnosti, radovednosti in nečesa, kar otrok prinese s sabo na ta svet – lahko bi temu rekli tudi moč duha. Tudi upiranje dolgoročno ne more »zmagati«, saj je podzavest vedno znova močnejša. Edino kar lahko pomaga je kombinacija navedenega in ustvarjanje novih referenčnih točk s pomočjo novega konstruktivnega okolja (učenje o odnosih, prijatelji, služba, nova partnerska zveza, individualni ali skupinski terapevtski proces … ).
Veliko vlogo pri vsem tem ima tudi prenašanje vzorcev iz roda v rod. Možno je torej, da otrok odrašča v solidnem konstruktivnem okolju pa bo še vedno imel težave o katerih pišem, ker je nek vzorec v rodbini prvič nastal 3 generacije nazaj in se je zopet pojavil sedaj.
Ne smemo pozabiti tudi na vpliv kolektivne zavesti (podzavesti), kjer lahko nek vzorec pride do izraza zaradi pripadnosti določeni kulturi, veri, prepričanju (npr. ženska mora v odnosu trpeti in služiti moškemu) …
Žal je tako, da večina ljudi, ki so odraščali v destruktivnih primarnih družinah, ne zmorejo ali ne znajo prekiniti začaranega kroga. Še več, ker je telo in podzavest nekoga, ki je živel v destruktivnem okolju, večina svojega življenja navajeno homeostazo dosegati v tem okolju, potem bo vsako dejanje v sedanjosti stimulirano z podzavestno željo po doseganju te homeostaze.
Ne sme biti pomote, ko govorim o destruktivni primarni družini, ni nujno, da je v tej družini prisotno nasilje, dovolj je že, da sta mama in/ali oče nefunkcionalna. V Sloveniji to pogosto pomeni čustveno odstotnega in nefunkcionalnega očeta, ki se ne zna ali ne zmore vključiti v proces vzgoje. K temu pripomorejo tudi dominante mame, ki za partnerja ne znajo oz. zmorejo narediti prostora v družini.
Otrok za preživetje ne potrebuje očeta – potrebuje samo mamo, zato je naloga mame, da očeta »predstavi« otroku, kot enakovrednega člana družine. Seveda pa mama to težko naredi, če je oče na takšen ali drugačen način nefunkcionalen.
